Angelina Tadić, UP FAMNIT

Splošno

Angelina Tadić je na UP FAMNIT študirala biopsihologijo, ki je bila zanjo odskočna deska v svet znanosti, saj se je s področja uporabne psihologije premaknila v bolj naravoslovno, natančneje nevroznanstveno področje. Pred študijem na naši univerzi je študirala psihologijo v Zagrebu, in sicer na prvi in tudi drugi stopnji. Opravljala je veliko prostovoljnega dela v različnih nevladnih organizacijah ter izkusila tudi delo z otroki. Pomagala je otrokom s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redno izobraževanje. Trenutno je kot raziskovalka/doktorska študentka zaposlena v Laboratoriju za vizualno nevroznanost (Visual Neuroscience Lab), ki je del programa Cognitive Neuroscience na mednarodni šoli SISSA (Scuola Internazionale Superiore di Studi Avanzati). V sklopu svojega raziskovalnega projekta preučuje posebnosti vizualnega procesiranja genetskega modela motenj avtističnega spektra pri podganah.

Zakaj ste se odločili za študij Biopsihologije na UP FAMNIT? Kaj vas je pritegnilo k študiju na Univerzi na Primorskem?

K življenju na splošno v Kopru me je pritegnila ne manj ne več kot ljubezen. Ker je zame selitev v Slovenijo bila velika sprememba, se mi je študij zdel kot najboljša pot do integracije v novo okolje. Študij naj bi zagotovil najbolj intenzivno izpostavljanje novemu jeziku ter tudi možnosti za spoznavanje novih ljudi. Biopsihologija se je zdela kot najbolj logična izbira zame, ker je prišla kot dopolnjevanje psihologije. Zelo me je pritegnil predmetnik magistrskega študija biopsihologije, ki je vseboval veliko naravoslovnih predmetov. Nisem niti vedela, koliko mi je to manjkalo pri mojem prejšnjem študiju. Ko sem videla predmete, kot so Vedenjska genetika ali Raziskovalne metode v nevroznanosti, mi ni bilo treba dosti razmišljati.

Sedaj delate na Mednarodni šoli za napredne študije (SISSA). Katera znanja iz študijskih let so vam prišla najbolj prav?

Za moje trenutno delo so mi najbolj prav prišla znanja iz statistike in metodologije, ter dokaj veliko znanja pridobljenega pri predmetih prve stopnje, ki sem jih opravljala kot diferencirane izpite, kot so Biokemija in genetika v biopsihologiji ter Nevrološke osnove višjih živčnih funkcij.

Kakšni so vaši spomini na študij?

Študij v tujem jeziku je bil velik izziv, a sem res uživala. Dobila sem vpogled v veliko različnih področij, in včasih se mi je zdelo, kot da študiram na več različnih programih. Ta interdisciplinarnost predmetnika me je zelo navdušila in za mene je bilo spodbudno spoznati, da lahko raziskujem psihološke pojave z vpogledom direktno v možgane.

Kako se spominjate prehoda s fakultete v službo?

Prehod je potekal postopoma, najprej z Erasmus izmenjavo, kjer sem delala kot tehnik v mojem sedanjem laboratoriju, ter potem kot pred-doktorska študentka/sodelavka (fellowship). Ko sem z mentorjem po več kot letu sodelovanja ugotovila, da se ujemava, sem se prijavila na doktorski študij. Po tristopenjski selekciji sem bila sprejeta in ostalo je šlo zelo naravno.

Kdo in na kakšen način vas je spodbujal na karierni poti?

Vedno in zmeraj moja družina. Od njih sem vedno imela podporo, ki mi je bila dovolj, da sem kar pogumno šla naprej. V zelo veliki meri me spodbuja mož, ki verjame vame več, kot bom kadarkoli jaz sama. Nikoli nisem imela v svoji bližini osebe, ki bi delala nekaj podobnega, od katere bi mogoče dobila bolj konkretno in relevantno spodbudo, tudi ne vzor. Trenutni mentor na doktorskem študiju me usmerja pri mojem raziskovalnem projektu, vendar ne morem reči, da je tudi spodbuda na moji karierni poti. Pogosto so moja podpora sodelavci raziskovalci in prijatelji s šole SISSA. Zelo spodbudno in ohrabrujoče je pogovarjati se s nekom, ki razume raziskovalne dileme, ki jih imaš, in gre čez iste ovire in izzive kot ti. Včasih je spodbudno samo vedeti, da ima nekdo enake negotovosti in težave kot ti.

Kaj si želite za klub Alumni UP? Kakšna pričakovanja imate od njega?

Upam, da bodo moje izkušnje pomagale študentom in študentkam pri odločitvi, da se podajo na znanstveno raziskovalno pot.