Simon Mezgec, UP FAMNIT

Splošno

Simon Mezgec je leta 2011 zaključil dodiplomski študijski program Računalništvo informatika na UP FAMNIT, leta 2014 tam tudi magistriral z istega področja, svojo kariero pa natonadaljeval na Institutu Jožef Stefan. Spodaj si lahko preberete njegovo karierno zgodbo:

Ali nam lahko za začetek namenite nekaj besed o sebi in svojem dosedanjem delu?

Do leta 2022 sem na Institutu Jožefa Stefana deloval kot raziskovalec s področja računalniškega vida na odseku za računalniške sisteme, kjer sem se ukvarjal z razvojem rešitev globokega učenja za razpoznavanje slik hrane. Tam sem razvil pristop, imenovan NutriNet, ki je kot prvi lahko razpoznaval tudi pijače. To delo je bilo dobro sprejeto v raziskovalni skupnosti, zaradi česar smo potem še naprej nadgrajevali in razvijali podobne pristope. Eden od teh se je zaključil v razvoju aplikacije VID, ki uporablja razpoznavanje slik hrane za samodejno beleženje zaužite hrane. Aplikacija je na omejenem številu različnih vrst hrane in pijač delovala natančno, za komercialno izdajo aplikacije pa jo je potrebno razširiti na večje število vrst hrane. Na tej točki sem se odločil za samostojno podjetniško pot v obliki zagonskega podjetja (vysia.ai), saj mi to omogoča večjo fleksibilnost in prilagajanje trgu. Sedaj torej uporabljam pridobljeno znanje v akademskem svetu za razvoj javno dostopne aplikacije za beleženje zaužite hrane. Delo samo pa je zelo zanimivo in dinamično – ker sem šele na začetku poti, sem za vse odgovoren sam, kar pomeni, da je en dan potrebno pisati prijave na razpise, drugi dan vzpostavljati kontakte, tretji dan razvijati aplikacijo, četrti dan snemati predstavitvene videe itd.

Na UP FAMNIT ste zelo uspešno zaključili tako prvo kot tudi drugo stopnjo študija. Kaj vas je na dodiplomskem študiju prepričalo, da ste želeli vpisati tudi magistrski študijski program?

Pravzaprav je bila odločitev enostavna – na dodiplomskem študiju sem spoznal, da je bila izbira računalništva kot smer študija pravilna, saj v tem še danes zelo uživam, zaradi česar ni bilo težko priti do zaključka, da bi se rad še naprej učil o tej tematiki. Poleg tega sem za zaključno nalogo izbral področje računalniškega vida in hotel sem nadaljevati z delom na problemih s tega področja. Vse to pa se najverjetneje ne bi zgodilo brez odličnih profesorjev, s katerimi sem imel res pozitivne izkušnje – ne samo, da so učinkovito prenesli znanje, ampak so s svojim navdušenjem nad delom tudi nam študentom vlili željo po nadaljnjem raziskovanju te smeri.

Katera znanja, ki ste jih pridobili med študijem, vam najbolj koristijo pri sedanjem delu?

V bistvu bi sam ocenil, da je najbolj dragoceno znanje iz časa študija to, kako se hitro priučiti nekega novega znanja ali programskega jezika. Računalništvo je namreč tako področje, da gre razvoj vratolomno hitro naprej in specifična znanja ter veščine lahko hitro zastarijo. Če pa poznaš teorijo in se ne bojiš vnovičnega učenja novih konceptov in orodij, si dobro pripravljen na kakršnekoli nove izzive. Med študijem je bilo po mojem mnenju pravo ravnovesje teorije ter praktičnih projektov in te izkušnje s pridom izkoriščam pri sedanjem delu. Prav tako me je študij prve in druge stopnje na Famnitu dobro pripravil na doktorski študij na MPŠ (Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana).

Nam lahko zaupate kakšno presenetljivo dejstvo ali zanimivo anekdoto iz časa razvijanja in uporabe vaše aplikacije VID za beleženje zaužite hrane in pijače s fotografiranjem?

Razvoj aplikacije VID je osnovan na mojem delu s področja razpoznavanja slik hrane in začetek tega sega v leto 2014. Zanimivo dejstvo se mi zdi to, da imam tudi sam nekaj prehranskih omejitev, ampak te so se pojavile šele v letu 2015 – prej bi pričakoval, da sem se za razvoj tovrstnih rešitev odločil zaradi svojih prehranskih omejitev, ne pa da sem jih po naključju dobil leto po začetku dela. Glede same aplikacije VID pa je bilo vedno zabavno spremljati imena lokalnih jedi. Še dandanes nisem dobil definitivnega odgovora, kaj točno je “plätzli”. Vem samo, da gre za nekaj švicarskega in podobnega zrezku.

Na tekmovanju Food Recognition Challenge, edinem mednarodnem tekmovanju v razpoznavanju slik hrane, ste pred tremi leti dosegli 2. mesto, leto prej pa bili uvrščeni med finaliste evropske nagrade DSM Bright Science Award. Kakšni so vaši cilji za prihodnost, boste še naprej razvijali aplikacijo ali ste že začeli z delom na kakšnih novih projektih?

Tako je – trenutni cilj je nadaljnji razvoj aplikacije. Cilj je, da bi aplikacija delovala na širokem naboru različnih vrst hrane in pijač iz celega sveta ter da bi slej kot prej postala dobičkonosna. Razvoj poteka vzpodbudno, vendar vseeno je to počasen proces in tudi izkušnje uspešnih zagonskih podjetij kažejo, da lahko mine precej časa, preden končni uporabniki v roke dobijo zaključeno različico izdelka. Hkrati pa tudi že razmišljam o razvoju rešitve, ki bi omogočila pridobivanje večje količine označenih podatkov, ki so ključnega pomena za učenje modelov globokega učenja in jih trenutno ni dovolj za veliko število problemov (razpoznavanje slik hrane je le eden od njih), vendar je to zaenkrat še v idejni fazi.

Kaj bi priporočali Famnitovim študentom računalništva na njihovi poti do iskanja prve zaposlitve?

Priporočil bi jim, da naj ciljajo visoko in se ne zadovoljijo s službo, v kateri ne uživajo. Znanje, pridobljeno na Famnitu, omogoča konkurenčnost tudi pri iskanju zaposlitve v uglednih svetovnih podjetjih. Če pa imajo neko svojo idejo ter plan za uresničitev te ideje, jih vzpodbujam, naj se ne bojijo poskusiti realizirati tega načrta – mogoče sprva ob študiju ali delu, če niso povsem prepričani, ali bi se popolnoma usmerili na to pot.

Kaj bi izpostavili kot največji plus dela v lastnem podjetju?

Največji plus je vsekakor svoboda – sam določaš, v katero smer bo šlo podjetje, cilje, urnik ipd. Predvsem v hitrem svetu računalništva je ta zmožnost prilagajanja velika prednost. Hkrati pa je to lahko dvorezen meč – svoboda lahko pomeni nesigurnost, saj nikoli ne veš zagotovo, ali si na pravi poti in pametno porabljaš čas za prave stvari. Vseeno pa je ta pristop meni ljubši, saj omogoča veliko mero ustvarjalnosti, in tudi nesigurnost ni tako grozljiva stvar, če upoštevamo, da se iz neuspehov največ naučimo.